Občina Vrhnika

PODATKI O OBČINI

Občina Vrhnika leži na zahodnem robu Ljubljanskega barja ter obronkih Pokojiške planote, s središčem cca. 20 km jugozahodno od Ljubljane. Občina Vrhnika je pobratena z italijansko občino Gonars ter Iolkosom in Čapljino.

Površina: 115,6 km2

Prebivalcev: 17.016 (stalno prijavljenih na dan 18. 1. 2021)

Naselja: Bevke, Bistra, Blatna Brezovica, Drenov Grič, Jamnik, Jerinov Grič, Lesno Brdo, Mala Ligojna, Marinčev Grič, Mirke, Mizni Dol, Padež, Podlipa, Pokojišče, Prezid, Sinja Gorica, Smrečje, Stara Vrhnika, Strmica, Trčkov Grič, Velika Ligojna, Verd, Vrhnika, Zaplana, Zavrh pri Borovnici

Ureditev: lokalna samouprava

Sedež občine:

Tržaška 1

1360 Vrhnika

Elektronska pošta:

obcina.vrhnika@vrhnika.si

Telefon:

01/755 54 10

Telefonske številke občinskih služb:

Hišna centrala	01 755 54 10
Telefaks	01 750 51 58
Tajništvo župana	01 755 54 12
Tajništvo direktorja občinske uprave	01 755 54 19
Oddelek za okolje in komunalo	01 755 54 40
Oddelek za družbene dejavnosti in gospodarstvo	01 755 54 20
Oddelek za prostor	01 755 54 40
Oddelek za finance	01 755 54 33
Oddelek za splošne zadeve	01 755 54 28
Civilna zaščita	01 755 54 44
Medobčinski inšpektorat	01 320 55 59

Kulturna dediščina

Ob glavni cesti v središču mesta stoji spomenik, posvečen največjemu slovenskemu pisatelju, dramatiku in pesniku Ivanu Cankarju (10.5.1876-11.12.1918). Pisateljevo podobo v bronu je leta 1930 izdelal kipar Ivo Jurkovič.

Pri Črnem orlu se je imenoval dvonadstropni hotel, ki ga je leta 1850 zgradil veleposestnik Jožef Kotnik. V pritličju sta bili gostilna in kavarna, v prvem nadstropju pa čitalnica, ki jo je soustanovil Cankarjev oče. Leta 1990 so pri obnovi stavbe opravili tudi arheološke raziskave, ki so odkrile keramične najdbe iz 13. in 15. stoletja.

Lavrenčičeva hiša - Stara pošta je ena najstarejših in najpomembnejših stavb na Vrhniki. Stoji na bregu Ljubljanice, kjer je bilo nekoč potniško pristanišče. Po nekaterih domnevah je bila stavba zgrajena v 15. stoletju. V Valvasorjevem času je imela nadstropje več kot danes in je v resnici nastala z združitvijo dveh hiš. V njej so bili nekdaj mitnica, pošta in gostišče, v katerem je leta 1728 prenočil cesar Karel VI. Leta 1809 so ob prenovi hiše eno nadstropje odstranili. Danes je stavba last Industrije usnja Vrhnika, ki jo je pred leti obnovila, v njej pa je Center mode IUV.

“Enajsta šola, Bog s teboj! Milo se mi stori, kadar se spomnim nate, zibel življenja in spoznanja.” To “šolo” je proslavil Ivan Cankar in jo opisal v črtici Moje življenje. Tu, pod mostom, si je nabiral bogate in koristne učenosti, ki jih ni našel nikjer drugje. Izraz “enajsta šola pod mostom” je poznal že Valentin Vodnik. Prvi most čez Ljubljanico so zgradili šele leta 1790, drugega pa leta 1888. Most je bil litoželezen in je bil prvi tovrstni objekt na Kranjskem.

Prvotna kapela sv. Lenarta je bila zgrajena v gotskem slogu in je prvič omenjena leta 1444. Okrog nje je bilo tudi pokopališče. Današnjo baročno podobo je dobila v 18. stoletju. Notranjost so poslikali cerkveni slikarji takratnega časa, med njimi Leopold Layer, Simon Ogrin, Lah, Koželj in Götze ter Petkovšek. Ob spodnjem zidu pokopališča so pokopani Cankarjevi starši in sestra Francka.

Cerkev Sv. Trojice je bila zgrajena okoli leta 1640 s prostovoljnimi darovi faranov. Po svojem videzu se do danes ni veliko spremenila, le gotskega je zamenjal baročni zvonik. Cerkev obkroža zid s trinajstimi kapelicami, ki jih je nekoč krasil Layerjev križev pot. Zgradili so ga okoli leta 1700. V 18. stoletju je bila priljubljen cilj mnogih romarjev. Ogled notranjosti je možen za najavljene skupine.

Hiša, v kateri se je leta 1876 rodil Ivan Cankar, je bila lesena in krita s slamo. Pogorela je leta 1879. Odtlej so morali Cankarjevi

gostovati po raznih opuščenih hlevih in hišah po vsej Vrhniki. Hišo so prevzeli novi lastniki in ji leta 1880 dali takšno podobo, kot jo ima danes.

Notranjost je razdeljena v bivalni prostor, izbo in črno kuhinjo. V njej je pohištvo in druga oprema s preloma stoletja, s čimer želimo prikazati utrip vsakdana pri Cankarjevih. Spominska hiša je razglašena za kulturni spomenik.

Enonadstropna stavba ima nad portalom vklesano letnico 1554. Njeno pročelje krasita dva pomola, dvorišče pa odprte arkade. V sklopu sodnije so bili tu nekoč tudi sodni zapori, v katerih je bil zaprt tudi Ivan Cankar. Stavbo so večkrat spreminjali, nazadnje leta 1990, ko so opravili tudi arheološke raziskave. Pri izkopavanju so našli novce iz 15. in 16. stoletja, keramiko in rimsko fibulo. Pri zadnjih obnovitvenih delih so prenovili tudi notranjost.

Vrhnika je postala samostojna župnija v prvi polovici 15. stoletja, kar priča sedanja

cerkev Sv. Pavla, ki je že četrta na tem mestu. Stoji na kraju nekdanjega rimskega tabora. Sedanjo cerkev so zgradili leta 1851 po načrtih Josefa Schöbla. Notranjost je razdeljena na tri enako velike ladje in ima poleg glavnega še štiri stranske oltarje. V cerkvi so poslikave domačega slikarja Ogrina, Kurza Goldensteina, Wolfa, Koželja in Debenjaka.

Z vrha hriba zre na mesto mogočen spomenik padlim v NOB, delo kiparja Borisa Kalina in arhitekta Borisa Kobeta. V grobnici poleg mnogih vrhniških partizanov počivata tudi pisatelj Karel Grabeljšek-Gaber (1906 - 1985) in pesnik Ivan Rob.

Pot, ki vodi na Ulovko, nas pripelje do cerkvice Sv. Miklavža na Kurenu. Zgrajena je bila v 16. stoletju. Notranjost je poslikana s freskami. Najznamenitejši pa je njen lesen strop, ki sloni na dveh lesenih stebrih in je razdeljen na 96 kvadratov in 24 vzdolžnih polj, ki so poslikana z živalskimi, rastlinskimi in geometričnimi motivi. V cerkvi so trije leseni pozlačeni oltarji. Cerkev je nespremenjena vse od svojega nastanka in je ostala dragocen dokument slovenske sakralne umetnosti, zato je bila leta 1988 razglašena za kulturni spomenik.

Portali

Temno sivi kamen iz Kuclerjevega kamnoloma na Lesnem Brdu, je bil dragocen material za izdelavo bogatih in slikovito obdelanih portalov. Krašenje podbojev je bilo najbolj razširjeno v 18. in 19. stoletju. Najdemo jih na Vrhniki in v njeni širši okolici vse tja do Žužemberka. Okrasni motivi so zelo pestri: od enostavnih geometričnih likov do prefinjeno oblikovanih rastlinskih podob. Portal je prav gotovo eden najbolj poudarjenih členov fasade, ki nosijo še danes velik simbolni pomen. Z znaki nad vrati so ljudje že od nekdaj opisovali, kdo prebiva v stavbi in kaj počne.

Bistra

Pogled v preteklost

Že v rimski dobi so ljudje poznali izvire rečice Bistre, ob njej pa majhno naselbino. Povezana je bila z Vrhniko (Nauportus) in Ljubljano (Emona). V pozni antiki je pot z Vrhnike vodila skozi Bistro v Borovnico in Podpeč, o čemer še danes pričajo v Bistri ohranjeni rimski kamni. Okoli leta 1920 je koroški vojvoda Bernard Spanheimski poklical na Kranjsko prve kartuzijanske menihe. Najprej so se naselili v Borovnici in od tam nadzirali graditev samostana, ki je začel rasti v Bistri. Bernardov sin Ulrich Spanheimski je mladi kartuzijanski ustanovi z darilno listino leta 1260 zagotovil obstoj. Skozi stoletja jo je prizadelo več nesreč, vendar je delovala vse do leta 1782, ko je Jožef II. razpustil kartuzijo.
Vse premoženje je prešlo v roke verskega sklada. Leta 1826 pa je poslopje in okoliško posest kupil trgovec in tovarnar Franc Galle in jo s prezidavo delno spremenil v graščino. Ob koncu druge svetovne vojne je graščina z zemljiško posestjo postala splošno ljudsko premoženje. Leta 1951 pa je grad s parkom, staro žago venecijanko in manjšim delom gozda prevzel Tehniški muzej Slovenije.

Muzej danes

V osrednji zbirki Tehniškega muzeja v Bistri si lahko obiskovalci ogledajo gozdarsko, lesarsko, lovsko, ribiško, tekstilno, kmetijsko, prometno in elektrostrojno zbirko. Muzej za obiskovalce različnih starosti pripravlja programe, ki popestrijo obisk in ki jim celotni kompleks predstavijo kot tehniško, kulturnozgodovinsko in naravno znamenitost. Program vsebuje predavanja iz različnih področij dejavnosti muzeja, demonstracije in eksperimente, delavnice s področja lesarstva, tkanja in slikanja tekstila, reševanje delovnih listov s področja tehnike, energije in umetnosti, s pomočjo muzeja pa se obiskovalci podajo na raziskovalne izlete po Barju ali po gozdnih poteh. Okolje muzeja je zelo primerno za umetniško fotografijo ali slikanje v različnih tehnikah. Predvsem mladi obiskovalci imajo možnost raziskovanja na področju voda, mikroorganizmov, botanike in umetnostne zgodovine. Šole lahko organizirajo v muzeju ali na širšem področju Bistre, naravoslovni, športni ali kulturni dan.

Kašče

Kašče predstavljajo le del nekdaj bogate arhitekturne dediščine širšega okoliša Vrhnike, ki se je ohranila do danes. Kašča je bila prostor, ki je služil za shranjevanje živil, predvsem žita. Največkrat je to samostojna stavba ali prostor v stanovanjski hiši. Domnevamo, da so bile prve kašče lesene, kasneje zidane. Kašča je bila za kmeta pomembnejša celo od kozolca, zato je bila skrbno oblikovana. Bila je “srce” kmečkega doma in je označevala socialni položaj lastnika. Kašče na vrhniškem so zvečina samostojne, zidane stavbe v nadstropju, do katerega so vodile kamnite ali lesene stopnice. Pogosto imajo zidane arkade, ki so jih v naše kraje prinesli furlanski mojstri. Okna so navadno majhna, strehe so krite z opeko. Zgornji prostor je služil za shranjevanje žita, kletni prostor pa za spravljanje poljskih pridelkov. Tla v kašči so bila navadno iz steptane zemlje. V vrhniški okolici je znanih 17 kašč. Najstarejša je Jelovčanova kašča, ki nosi letnico 1808. Danes kašče služijo svojemu namenu le še tam, kjer se je ohranilo kmečko gospodarstvo. Zob časa počasi uničuje kašče, s tem pa tudi dokaz visoke kulture in socialne ravni kmeta v prejšnjem stoletju.

Miklčeva kašča v Verdu

Grajena je bila v baročnem stilu in je bila v prvotni posesti bistriškega samostana. Leta 1981 so jo obnovili in jo v spomin na slikarja Jožefa Petkovška poimenovali v galerijo Kašča. V njej je na ogled stalna razstava fotografij Petkovškovih likovnih del in občasne razstave del sedanjih likovnih umetnikov.

Naravna dediščina

Najpomembnejši izgled naravni in kulturni oblikovitosti površja so dali trije različni geološko zgradbeni in reliefni elementi, ki se stikajo prav tu v vrhniškem kotu:

1. Dinarsko gorstvo - kraški predel
2. Predalpsko gorstvo - zaplaninskorovtarski predel
3. Barje kot najjužnejši del Ljubljanske kotline

Na apnencih južno od Vrhnike prevladuje zakrasel planotast svet, ves porasel z gozdom in površinsko tekočimi vodami, neugoden za agrarno izkoriščanje in zato tudi neposeljen. Na južnem barjanskem robu se najvišje povzpne Ljubljanski vrh (813 m), ki se dviga skoraj neposredno nad izvirom Ljubljanice.

Proti vzhodu se širi Pokojiška planota (700 - 800 m), ki se na vzhodu strmo spušča proti barju, proti zahodu pa postopoma prehaja v notranjsko podolje z najnižjo Logaško planoto. V neposrednem

zaledju kraških izvirov Ljubljanice so nastale številne udorne vrtače kot so Meletova dolina, Grogarjev dol, Babji dol in tudi Pavkarjeva dolina, v kateri je prostora za celo kmetijo. Grogarjev dol se po velikih nalivih v nekaj urah napolni z vodo podzemnega toka Ljubljanice in se spremeni v presihajoče jezero. V njem so našli celo človeške ribice, ki jih je podtalnica vrgla na plano. Ob izvirih Ljubljanice so se izoblikovale zatrepne doline Retovja in Močilnika s strmimi ali celo prepadnimi stenami. Na vsem področju je obilo brezen in manjših kraških jam. Raziskana je Vrhniška jama, katere ogled je zaradi težkega vstopa možen le pod strokovnim vodstvom jamarjev.

Na meji alpske in dinarske zgradbene enote je vezana ozka in samo nekaj kilometrov dolga dolina Bele. Na tej meji je zasnovano tudi ugrezanje Ljubljanskega barja. Nanjo je vezan termalni vrelec Furlanove toplice pri Mirkah s stalno temperaturo 20 C.

Na obrobju Ljubljanskega barja na južnem pobočju Lesnega Brda leži več kamnolomov črnega apnenca, ki so ga približno 150 let uporabljali kot gradbeni material, imenovan “črni marmor” (Plečnik, črni portali na Vrhniki, črni kralj v Šentjakobski cerkvi). V lapornih plasteh si je moč ogledati okoli 25 vrst okamenin, predvsem školjk. Del kamnoloma je geološka znamenitost, ki zaradi geoloških in fosilnih posebnosti sodi med bisere slovenske naravne dediščine in je zato razglašen za naravni spomenik.

Tretji pokrajinski element je Ljubljansko barje z osamelci. Domačini ga imenujejo mah ali marost. Nastalo je s postopnim ugrezanjem ob prelomih, ki so ga zalivale vode. Pri arheoloških izkopaninah so razkrili 19 kolišč, na katerih je po lesenih mostiščih in kočah na koleh živelo mostiščarsko prebivalstvo. Naselili so le obrobne, bolj sušne predele in posamezne osamelce - gorice, ki kot otoki mole 20 do 30 m nad močvirno ravnino Sinje Gorice, Blatne Brezovice in Bevk. V ilovici pod kolišči so našli po izdelavi in okrasu sila preprosto keramično posodje. Današnja barjanska ravan leži v nadmorski višini 290 m. Zaradi prometa so barje ponekod najbrž osušili že Rimljani, o čemer pričajo najdbe rimskih cest na šotni plasti. Regulirali so večje reke in prav gotovo tudi Ljubljanico. Po rimski dobi se je Barjanska kotlina znova zamočvirila. Ponovna osušitvena dela so se pričela sredi 18. stoletja in trajajo še danes. Po izsušitvi je dobilo Barje drugačno podobo. Ne le da se je nastajanje šote in barja nehalo, tudi šotno plast so polagoma odstranili, bodisi požgali ali pa rezali in sušili za kurjavo ali pa je gnila ob stiku z zrakom. Danes imamo na Barju samo še pičle ostanke šote. Živega barja, kjer bi trajno zastajala voda ter bi se v njej tvorila šota, skorajda ni. Eden redkih ostankov v

vsej južni Evropi je visoko barje na Kostanjevici pri Bevkah, imenovano Mali plac, ki meri komaj dva hektarja. Razglašen je za naravni rezervat. Na Jurčevem šotišču (naravni spomenik) najdemo še redke primerke barjanskih rastlin (rosika, barjanska vijolica in močvirska kukavica), skoraj iztrebljena pa je že močvirska želva, ki je nekoč bila vsakdanji okras barjanskih travnikov.

Posnet je bil tudi dokumentarni film o Malem blatcu, ki si ga lahko ogledate tukaj.
Avtor filma je mag. Ljubo Mohorič, kamera in montaža Simon Kržič, Agencija SK NET.

Izvire Ljubljanice lahko delimo na tri večje skupine: Retovje, Močilnik, Bistra. Poleg teh je še veliko izvirov, studencev in zvirkov. Najznamenitejši med njimi je Lintvern izvir potoka Bele, pomembni pa so še izviri Hribskega potoka in Ljubije.

1. Retovje

Retovje je zatrepna dolina, ki se zajeda pod vznožje Ljubljanskega vrha in Raskovca in je nastala s postopnim podiranjem nad nekdanjimi vodnimi jamami. V njej so močni izviri Velike Ljubljanice, ki se po 1000 m združi v Malo Ljubljanico, ki izvira v močilniški skupini izvirov. Izviri v Retovju so: Pod skalo, Pod orehom, Malo okence in Veliko okence.

2. Močilnik

V izraziti zatrepni dolini v južnem obrobju Vrhnike so razporejeni izviri Malega in Velikega Močilnika, ki napajajo Malo Ljubljanico.

3. Bistra

Podobno kot pri Mali in Veliki Ljubljanici ter Ljubiji ima tudi podzemeljski tok v Bistri deltasto ustje. Izviri so nam

reč razporejeni na razdalji dobrega kilometra. K temu očitno prispevajo hidrogeološke razmere v kraškem zaledju kot tudi barjanske naplavine, ki zajezujejo iztekanje iz podzemlja. Izviri v Bistri se nahajajo neposredno ob vznožju strme in tektonsko zasnovane kraške rebri nekako med Vrhniko in Borovnico. Izviri Bistre tvorijo tri povirne krake, ki se združijo v eno strugo Bistre šele po 350 m. Takšna razporeditev tokov je imela varovalni pomen pri zasnovi bistriškega samostana. Izviri v Bistri so: Grajski izvir, Zupanov izvir, Galetov izvir, Pasji in Ribčev studenec. "Če hočeš iz Logatca na Vrhniko, prideš do vode, ki ima prav čudne muhe. Če se je dotakneš, teče, sicer ne. Voda se imenuje Bela", opisuje Janez Vajkart Valvasor v Slavi vojvodine Kranjske in še dodaja, da voda teče le enkrat ponoči (okoli polnoči) in enkrat podnevi (okoli devete ure). Dolina Bele nas pripelje v Star maln. Še v začetku tega stoletja je tam stal mlin, po katerem je kraj dobil ime Star maln, ki je že od nekdaj priljubljena izletniška točka Vrhničanov.

Ob njem je koča Turističnega društva Blagajana, ki je, razen ponedeljka, odprta vsak dan v času sezone. V grapi 100 m nad dolino zagleda luč tipičen kraški izvir ali zaganjalka. Domačini mu pravijo Lintvern . Tik pred izlivom v Belo, je izvir zajezen. Jez je urejen kot kopališče, ki privablja nedeljske obiskovalce od blizu in daleč.

Sedanji stolp na Planini nad Staro Vrhniko je že četrti v zadnjih osemdesetih letih. Prvi improvizirani razgledni stolp, višine 3 - 4 metre je zgradila skupina vrhniških navdušencev leta 1930. Tri leta kasneje je takratno Olepševalno društvo trga Vrhnika kupilo na Planini nad Vrhniko zemljišče v izmeri 1500 m2 za gradnjo novega razglednega stolpa in planinske koče. Nov 16 metrski stolp so odprli v nedeljo 23. septembra 1934, pet let kasneje pa so svojemu namenu svečano predali še gorsko kočo, veliko 3x4 metre. Med drugo svetovno vojno (1942) so Italijani razjarjeni, ker je nekdo na stolp izobesil slovensko zastavo, njegovo konstrukcijo prekucnili v dolino in podrli kočo. Na nov stolp je bilo potrebno počakati do 22. maja 1955, ko se je s prerezom svečanega traku nad Vrhniko zašopiril kar 21 metrski stolp. Leta 2005 pa je na pobudo Planinskega društva Vrhnika sešel gradbeni odbor za gradnjo nadomestnega stolpa. Pričel se je lov na zbiranje sredstev, na prve vidne rezultate gradnje novega stolpa pa je bilo potrebno počakati do konca januarja 2008, ko so podrli stari stolp. V začetku februarja so sledila zemeljskega dela in betoniranje temeljev, tretjega aprila pa so na vrh konstrukcije novega stolpa pritrdili smrečico. Uporabno dovoljenje za novega korenjaka je vrhniška upravna enota izdala 25. 4. 2008.

Zgodovina Vrhnike

Vrhnika ima v svojem grbu ladjo in četudi odmislimo na ladjo Argo ter staro pripovedko o argonavtih, je nastanek in razvoj Vrhnike najtesneje povezan z ladjami in prometom po mirno tekoči in globoki Ljubljanici, ki izvira tukaj kot velika reka iz enajstih kraških izvirov. Hkrati stoji Vrhnika tamkaj, kjer je najkrajši in najzložnejši prehod iz Ljubljanske kotline čez notranjske in kraške gozdnate planote proti morju, ki je že v davnih časih zvabil človeka, da si je utrl pot skozi ne preveč prijazno pokrajino. Na poti, po kateri je potoval jantar s severnih obal proti južnemu morju in po kateri je prodiral rimski legionar in osvajal najvzhodnejše pokrajine takratnega imperija, se je moral pozneje tudi Slovan spoprijeti z močvirskim svetom Ljubljanskega barja in s kamnitimi klanci gozdnate Notranjske. Prav tam, kjer se nehajo klanci in kjer se odpre plan svet z reko, ki v mogočnih izvirih privre izpod strmih kraških sten, je na predrimskih in rimskih sledovih Nauportusa zrasel srednjeveški Oberleibach, kasneje pa današnja Vrhnika. Prve sledove človeka v vrhniškem kotu so arheologi zasledili na rogovju severnega jelena, ki so ga leta 1905 izkopali v bivši Petričevi opekarni na Vrhniki. Na rogovju so bile zareze in vrezi, narejeni s kremenovim orodjem. Najdba sodi v čas mlajšega paleolitika in gre verjetno za sled človekovega bivališča na prostem. Od tedaj dalje, tja do mostiščarskih naselbin na Ljubljanskem barju, ni človeških sledov. Ojezeritev južnega dela Ljubljanske kotline je nastala pred približno 7000 leti v vlažni atlantski dobi. Gladina jezera se je do “mostiščarskega” stadija postopoma nižala in se za dalj časa ustalila na 290 m nadmorske višine, kar pomeni, da je bila voda globoka 2 do 3 m. Že sredi drugega tisočletja pr. n. št. se je jezero začelo spreminjati v visoko barje in šota je za dolgo prekrila ostanke koliščarskih naselij. V okolici Vrhnike so bila naselja odkrita v Blatni Brezovici in Bevkah in sodijo v čas eneolitika (2000 - 1700 pr. n. št.).

Kultura mostiščarjev se je naslanjala na naravo. Prebivalci so se prehranjevali z divjadjo (jelen, medved, tur, divja svinja, bober, ris) in nabiranjem plodov. Gojili so domače živali in sejali lan, o čemer nam pričajo zogleneli ostanki platna. Najdena bakrena bodala in kalupi za ulivanje dokazujejo, da je bila razvita tudi metalurgija. Za plovbo po jezeru so uporabljali iz enega debla izdelane čolne drevake.

Na osnovi izkopanin lahko sklepamo, da je bilo ozemlje današnje Vrhnike naseljeno že pred prihodom Rimljanov. Najdbe uvrščamo v dobo halštatske kulture v starejši železni dobi in v mlajšo železno dobo. Iz teh časov naj bi tudi izviralo Gradišče pri Vrhniki, katerega naj bi okoli leta 338 pr. n. št. ustanovili noriški Tavriski.

Področje Vrhnike jebilo že takrat pomembna trgovska postaja na prometni poti med vzhodom in zahodom, o čemer priča starogrška pripovedka o Jazonu in argonavtih. Iz pripovedke izvemo, da so Vrhniko ustanovili argonavti, ki so pod vodstvom tesalskega kraljeviča Jazona pripluli v te kraje, vračajoč se iz Kolhide ob Črnem morju po Donavi, Savi in Ljubljanici do njenih izvirov. Od tu so svojo ladjo Argo prenesli preko Krasa na Jadransko morje ter nato nadaljevali pot po morju v Grčijo. Po zgodovinskih virih sega legenda v 3. st. pr. n. št.

Že grški pisec Strabon omenja, da je sredi 2. st. pr. n. št. na širšem področju Vrhnike obstajalo naselje, ki se je v polatinjeni obliki imenovalo Nauportus (Nauportus - navis, portus - pristanišče). Mimo je tekla reka z enakim imenom.

Kraj, takrat pod oblastjo keltskega plemena Tavriskov, je bil postaja na tovorni poti Akvileja - Segestika. Po zapisih sodeč, se je v 1. st. pr. n. št. v neposredni soseščini razvil rimski del naselbine. Največji razcvet je naselje doživelo v času osvajanj cesarja Avgusta, ki je želel vojaško in gospodarsko povezati kraške in alpske pokrajine ter Podonavje z Italijo, zato je dal vojaškim oddelkom zgraditi cesto od Ogleja čez Hrušico na Vrhniko in v rimsko Emono. Odsek ceste med Ljubljansko kotlino in Krasom je bil za rimsko državo izrednega pomena. Glavno obrambno črto pa je predstavljal veliki zaporni zid imenovan Claustra Alpium Iuliarum, ki so ga zgradili v 3. st. n. št. Še danes lahko sledimo delno ohranjenemu zidu, ljudje mu pravijo Ajdovski zid, ki je bil na našem območju dolg več kot 10 km, širok 1 m in visok 2 do 3 m. Imel je 62 četverokotnih obrambnih stolpov. Najbolj viden je še danes pod Ljubljanskim vrhom, drugod pa so ostale le nizke groblje, ki so jih prerasle mogočne smreke.
Razpadajoči rimski imperij v dobi preseljevanja narodov ni vzdržal pritiska številnih plemen in sredi 5. st. n. št. so Huni uničili mesto.Do 12. st. so vendar nastala naselbinska jedra srednjeveške Vrhnike.

Predvidevamo, da je počasno povečevanje prometa po delno ohranjenih rimskih poteh in po plovni poti po Ljubljanici ponudilo osnovo, da je v bližini rimskega Nauportusa polagoma nastajala srednjeveška Vrhnika. Nastala so tri naselitvena jedra. Na sledovih gradišča je zraslo naselje Hrib s farno cerkvijo. Tu so se naselili obrtniki, čevljarji, sedlarji in zlasti usnjarji, ki so se združevali v takrat najpomembnejšo bratovščino. Ob vznožju sv. Trojice je nastalo strnjeno naselje majhnih, nizkih in običajno s slamo kritih hiš - Vas. Tu so živeli vozniki, brodniki in drugi nižji obrtniki. Na trškem Bregu so bile razvrščene trgovine, gostilne, uradi, trški bogataši in višji sloj obrtništva. Valvasor pripoveduje, da je bila Vrhnika trg že leta 1325 in je predstavljala enega najstarejših trgov bivše dežele Kranjske, kjer so gospodovali “vrhniški gospodje”. Svojo zlato dobo je Vrhnika doživela v 17. stoletju, zahvaljujoč ugodnemu položaju ob glavni državni cesti, po kateri je potekal ves promet med Trstom in Ljubljansko kotlino in se od tu naprej odvijal po Ljubljanici. Leta je bila takrat edina prometna pot preko barja, ker je vsakdo raje udobno potoval po njej kot pa po izredno slabi cesti ob robu barja. Tudi vse trgovsko blago, ki je prihajalo iz Italije in se je tja pošiljalo, se je prevažalo v velikih in majhnih čolnih po Ljubljanici. Zato so imeli najvažnejšo vlogo trgovci, za njimi krčmarji ter cerkvena gosposka iz kartuzijanskega samostana Bistra.

Z dograditvijo cesarske ceste Dunaj - Trst leta 1806, je čolnarstvo začelo počasi izumirati, uveljavljalo pa se je prevozništvo na daljše razdalje. Najpogosteje so vrhniški “furmani” vozili na sever do Mürzzuschlaga in na jug do Mantove. Na te čase spominja ime hotela Mantova na Cankarjevem trgu.

Takrat je zajela Vrhniko gospodarska kriza, iz katere si je počasi pomagala z novimi gospodarskimi panogami. Začelo se je izkoriščanje velikih gozdov v bližnjem kraškem zaledju. Ob močnih izvirih Ljubljanice je bilo proti koncu 19. st. toliko žag kot nikoli prej in pozneje. Z dograditvijo lokalne železnice Ljubljana - Vrhnika leta 1899 se je začel razvoj nove industrije (opekarstvo, usnjarstvo, lesarstvo, mlekarstvo, sirarstvo). Po letu 1945 se je Vrhnika začela hitro razvijati, saj so k temu pripomogle ugodne prometne zveze in bližina Ljubljane. Število prebivalstva je hitro naraščalo. Pojavila so se nova naselitvena jedra, ki so se zlila s starimi, in Vrhnika postane mesto leta 1955. Občina Vrhnika se razteza na 126 km2 in ima 16.363 prebivalcev v 21 naseljih. Samo mesto Vrhnika ima danes 7.000 prebivalcev, od katerih je večji del zaposlen v industriji (usnjarska, lesnopredelovalna, elektro in kovinskopredelovalna). Precejšen del prebivalstva se ukvarja tudi s kmetijstvom in obrtništvom.

Znani vrhničani

Domača in umetna obrt

NAZIV	KONT. OS.	NASLOV	TELEFON	E-MAIL	WWW
LUTKA ČAROVNICA	Miki Dominko	Grilcev Grič 16, 1360 Vrhnika	01 7504 516
ČIPKARSTVO FORTUNA		Smrečje 6, 1360 Vrhnika	01 7552 093
ČIPKARSTVO	Marija Grampovčnik	Tržaška 44, 1360 Vrhnika	01 7553 775
ČIPKARSTVO	Saša Kopač	Na Zelenici 3 c, 1360 Vrhnika	01 7556 195
DROBNI LESENI IZDELKI ZA POSLOVNA DARILA	Franci Trček	Bevke 94b, 1380 Log pri Brezovici	01 7569 074
GABRIČ JANEZ	Janez Gabrič	Drenov Grič 184, 1360 Vrhnika	01 7505 284
IZDELAVA JASLIC	Franc Gostiša	Blatna Brezovica 62, 1360 Vrhnika	01 7553 862
VRHNIŠKI PIRH	Franc Grom	Stara Vrhnika 90 a, 1360 Vrhnika	01 7505 591
DRAŽGOŠKI KRUHKI IZ MED. TESTA	Frančiška Zalaznik	Stara cesta 36, 1360 Vrhnika	01 7553 897
PEHAR SUHIH DOBROT	Marta Rijavec	Mirke 23, 1360 Vrhnika	01 7505 552
LESENE ŽLICE	Igor Žitko	Podlipa 13, 1360 Vrhnika	01 7551 141
ROČNO TKANJE	Majda Mrzelj	Pionirska c. 24, 1360 Vrhnika	01 7504 672
STOJALO ZA PRŠUT	Suzana Buček	Stara cesta 10, 1360 Vrhnika	01 7505 236

KONTAKT

Telefon:
755-54-10

Fax:
750-51-58

URADNE URE

Ponedeljek
8.00 - 12.00
13.00 - 15.00

Sreda
8.00 - 12.00
13.00 - 17.00

Petek
8.00 - 13.00